Zgodovina

Zgodovina KS Šentlambert

Šentlambert je dobil ime po sv. Lambertu, ki mu je posvečena tukajšnja župnijska cerkev. Prvotna cerkev se prvič omenja leta 1526, po nekaterih nepotrjenih virih pa naj bi na tem območju cerkev sv. Lamberta postavil že karantanski vojvoda Borut v 8. stoletju. Sedanja cerkev s stenskimi slikami Janeza Šubica je iz leta 1867, pet let prej pa je Šentlambert status vikariata župnije Vače zamenjal s statusom samostojne župnije. Še preden je bila ustanovljena župnija, je bila pri vikariatu ustanova za preskrbo tržaških najdenčkov. Župnija je imela podružnice v Zavšeniku, Jablani, Čolniščah in Šemniku. Slednje nima več, kot tudi nima stalnega duhovnika, zato jo upravlja župnik iz Kisovca. Župnišče danes opravlja vlogo veroučnega središča, doma duhovnih vaj ter bivalnega poslopja za skavtske in razne druge skupine.

 

Šola v Šentlambertu še obstaja kot podružnica zagorske Osnovne šole Toneta Okrogarja. Ustanovljena je bila leta 1879, občina pa je zgradila stavbo z eno učno sobo in stanovanjem za učitelja. Prvi znani učitelj je bil Janez Bantan. Med leti 1921 in 1934 je v Šentlambertu službovala učiteljica Lucija Menaše – Kobac. Leta 1925 se ji je rodil sin Luc Menaše, kasnejši profesor in doktor umetnostne zgodovine, dobitnik številnih pomembnih državnih priznanj na svojem področju. Umrl je leta 2002. Kot zanimivost omenimo še zadnja dva duhovnika, ki sta bila doma z območja današnje KS Šentlambert, saj je med njunima novima mašama preteklo več kot stoletje. Jožef Ocepek iz Jablane je postal duhovnik leta 1899, naslednja nova maša v Šentlambertu pa je bila šele leta 2000, ko je na duhovniško pot stopil Izidor Grošelj, šentlambertski rojak, ki od leta 2005 deluje kot misijonar v Matangi na Madagaskarju.

 

Od leta 1934 do nemške okupacije je bil šolski upravitelj Franc Jarnovič, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve Gasilske čete Št. Lambert (glej PGD Šentlambert). Leta 1943 so partizani šolo požgali, ker so se v njej hoteli naseliti nemški vojaki. Leta 1944 je nekaj časa delovala partizanska šola v bližnjih Senožetih, pouk pa je potekal tudi v gasilskem domu v Šentlambertu. Ko se je konec leta začela nemška ofenziva, se je pouk končal. Po vojni so obnovili pouk v prostorih krajevnega ljudskega odbora v Senožetih. Za starejše mladoletnike so imeli večerne tečaje. Leta 1948 so obnovili staro šolsko poslopje z eno učilnico in stanovanjem za učitelja, dve leti pozneje pa uredili še eno učno sobo in učiteljsko stanovanje. V 70. letih je oblast nameravala ukiniti šolo, vendar so se krajani uprli in šola je ostala.

 

 

Območje KS, kjer se precej ljudi vsaj ob (redni) službi še vedno ukvarja s kmetijstvom in gozdarstvom, spada pod dve katastrski občini (k. o.) – Šentlambert in Rovišče. H k. o. Šentlambert spadajo kraji in zaselki: Šentlambert, Senožeti, Jablana, Kal, Vodice, Kobiljek, Borje, Jarše, Špital, Požarje, Zavšenik, Mošenik, Kolk, Krivica, Selišče in Mala Peč. Šentlambertska k. o. zajema tudi Tirno, Selce, Kalce in Brezovico, ki so del KS Tirna, ter Čolnišče, ki so že nekaj desetletij del KS Kisovec-Loke, čeprav spadajo pod župnijo Šentlambert. Za šentlambertsko območje je bilo v preteklosti značilno sorazmerno veliko svobodnih kmetov – kosezov, potomcev staroslovanskega plemstva. Večina jih je živela v Borjah in Požarjah. V fevdalni dobi je imelo tu največ podložnih kmetij zemljiško gospostvo Ponoviče.
 
Po cenilnem zapisniku iz leta 1830 je površina k. o. Šentlambert obsegala 3537 oralov. Na njenem območju je živelo 799 ljudi (391 moških in 408 žensk). Vsi prebivalci so bili kmetje, ki so živeli v 118 hišah. Skupaj so imeli 2 konja, 198 volov, 143 krav, 53 glav mlade živine, 469 ovac in 176 svinj. Velike kmetije so imele 2 para volov, 2 kravi, 1 do 2 mladi govedi, 2 svinji ter 10 do 12 ovac. Nekatere manjše kmetije niso imele niti para volov, zato so za delo vpregli tudi krave. V k. o. sta bila 2 mlina s po dvema kolesoma.
 
Bila je 1 dvojna kmetija (velika 160 oralov), 28 celih kmetij (velikih od 22 do 56 oralov), 6 tričetrtinskih kmetij (velikih od 20 do 77 oralov), 4 dvetretjinske kmetije (velike od 32 do 43 oralov), 28 polovičnih kmetij (velikih od 16 do 32 oralov), 16 enotretjinskih kmetij (velikih od 23 do 43 oralov), 8 četrtinskih kmetij (velikih od 2 do 17 oralov) in 26 kočarjev. Njiv je bilo za 518 oralov, travnikov 194 oralov, pašnikov 511 oralov, travnikov s sadnim drevjem 47 oralov, gozdov 1929 oralov, medtem ko je bilo neuporab(lje)nega sveta za 338 oralov.
 
H k. o. Rovišče spadata Golče in Vežnica, medtem ko so Rovišče del KS Tirna. (Zahodni del k. o. Rovišče spada od leta 1955 h KS Vače in tako v občino Litija.) Najvišji vrh KS Šentlambert je Kobiljek (920 m), ki ga domačini imenujejo Jablanški vrh. Nedaleč stran so Pleše (820 m), ki so znane iz časa 2. svetovne vojne. Tukaj je bil leta 1941 ustanovljen Kamniško-zasavski odred partizanske vojske, danes pa slovijo po tradicionalnem občinskem prvomajskem shodu z veselico v režiji Turističnega društva Golče.
 
Boštjan Grošelj

Vir: Janko Orožen, Zgodovina Zagorja ob Savi I, Zagorje ob Savi, 1980.