Zgodovina
Zgodovina KS Šentlambert
Šentlambert je dobil ime po sv. Lambertu, ki mu je posvečena tukajšnja župnijska cerkev. Prvotna cerkev se prvič omenja leta 1526, po nekaterih nepotrjenih virih pa naj bi na tem območju cerkev sv. Lamberta postavil že karantanski vojvoda Borut v 8. stoletju. Sedanja cerkev s stenskimi slikami Janeza Šubica je iz leta 1867, pet let prej pa je Šentlambert status vikariata župnije Vače zamenjal s statusom samostojne župnije. Še preden je bila ustanovljena župnija, je bila pri vikariatu ustanova za preskrbo tržaških najdenčkov. Župnija je imela podružnice v Zavšeniku, Jablani, Čolniščah in Šemniku. Slednje nima več, kot tudi nima stalnega duhovnika, zato jo upravlja župnik iz Kisovca. Župnišče danes opravlja vlogo veroučnega središča, doma duhovnih vaj ter bivalnega poslopja za skavtske in razne druge skupine.
Šola v Šentlambertu še obstaja kot podružnica zagorske Osnovne šole Toneta Okrogarja. Ustanovljena je bila leta 1879, občina pa je zgradila stavbo z eno učno sobo in stanovanjem za učitelja. Prvi znani učitelj je bil Janez Bantan. Med leti 1921 in 1934 je v Šentlambertu službovala učiteljica Lucija Menaše – Kobac. Leta 1925 se ji je rodil sin Luc Menaše, kasnejši profesor in doktor umetnostne zgodovine, dobitnik številnih pomembnih državnih priznanj na svojem področju. Umrl je leta 2002. Kot zanimivost omenimo še zadnja dva duhovnika, ki sta bila doma z območja današnje KS Šentlambert, saj je med njunima novima mašama preteklo več kot stoletje. Jožef Ocepek iz Jablane je postal duhovnik leta 1899, naslednja nova maša v Šentlambertu pa je bila šele leta 2000, ko je na duhovniško pot stopil Izidor Grošelj, šentlambertski rojak, ki od leta 2005 deluje kot misijonar v Matangi na Madagaskarju.
Od leta 1934 do nemške okupacije je bil šolski upravitelj Franc Jarnovič, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve Gasilske čete Št. Lambert (glej PGD Šentlambert). Leta 1943 so partizani šolo požgali, ker so se v njej hoteli naseliti nemški vojaki. Leta 1944 je nekaj časa delovala partizanska šola v bližnjih Senožetih, pouk pa je potekal tudi v gasilskem domu v Šentlambertu. Ko se je konec leta začela nemška ofenziva, se je pouk končal. Po vojni so obnovili pouk v prostorih krajevnega ljudskega odbora v Senožetih. Za starejše mladoletnike so imeli večerne tečaje. Leta 1948 so obnovili staro šolsko poslopje z eno učilnico in stanovanjem za učitelja, dve leti pozneje pa uredili še eno učno sobo in učiteljsko stanovanje. V 70. letih je oblast nameravala ukiniti šolo, vendar so se krajani uprli in šola je ostala.